DSB - mikrokozmos

Avtor: Roman Luštrik

 

Po večmesečnem odlašanju se tudi jaz spravljam napisati nekaj več o tako imenovani "Deep Sand Bed” metodi filtracije, in upam, da bom razčistil nekaj stvari za tiste, ki ne spremljajo najbolj podrobno oz. so novi v hobiju.

V morskem akvariju poznamo več načinov filtracije, ki pa so se skozi čas tudi drastično spremenili. Metoda “DSB” nikakor ni nova, menda naj bi jo omenjal že Yves B. Plessis v začetku 20. stoletja, material pa naj bi dobil iz del iz sredine 19. stoletja. Dotičnega dela na žalost še nisem imel prilike prebrati, upam pa, da se me bodo knjižničarji in knjižničarke v prihodnje usmilili in pobarali kolege v Francoskem naravoslovnem muzeju.
Pred časom, nekako pet let nazaj, pa je stvar “oživel” Ronald L. Shimek s svojim člankom v reviji T.F.H. V tem času je stvar pridobila na popularnosti, prav tako pa se je pojavilo nekaj zagrizenih nasprotnikov.

Sam sem dolgo časa kolebal, kateri način bi ubral v svojem akvariju. Na koncu sem se le odločil za DSB, eden od odločilnejših faktorjev pa je bil ravno pesek, ki je bil na razpolago – več o tem, nekaj vrstic nižje.

Kot je že iz fraze bolj ali manj razvidno, je DSB samo debela plast peska – skoraj. Postavitev DSB - ja je otročje lahko. Vse, kar moramo narediti, je imeti dovolj veliko akvarijsko posodo, primeren substrat in živali, ki ga bodo prekopavale. V kolikor te zanima kaj več, beri dalje.

Pesek je inertna snov in ga ne smatramo za živega. V naših akvarijih površino peska zelo dobro izkoriščajo prokario(n)tski organizmi, bakterije, ki uporabijo substrat za pritrdišče, kjer ustvarjajo biofilm, s pomočjo katerega so zasidrane na mestu. In že smo pri prvem pomembnem dejstvu. Razmerje med ploščino in volumnom danega lika je ugodno za površino samo pri manjših telesih, zato lahko pri pesku manjše granulacije na isto enoto volumna dobimo več površine, na katero se lahko naselijo bakterije. Zato je pomembno, da damo v akvarij zelo fin pesek. Od granulacije pa je tudi odvisno, ali bo le – ta po godu tudi ostalim, večjim prebivalcem. Bakterije pomagajo pri recikliranju raznih molekul, ki so produkt višjih organizmov in drugih bakterij.

Ker pa se je življenje na Zemlji razvilo tako, da je večina organizmov odvisna eden od drugega (čeprav na prvi pogled ne izgleda tako), moramo v akvariju zagotoviti čim bolj popolno prehrambeno verigo, saj le tako lahko zagotovimo, da se bo v sistemu vse recikliralo. V kolikor pustimo, da se bakterije brez omejitev širijo, se nam lahko zgodi, da bakterije prekomerno izločijo vrsto sladkorjev (na površino svojih membran), ki lahko zlepi peščene delce in onemogoči kopanje večjih živali, ki so potencialni lovci na bakterije oz. predstavlja substrat njihovo okolje. V primeru, da se nam sediment sprime v kepe, lahko stestiramo, ali je snov, ki drži peščene delce skupaj, organska ali pa je nastala zaradi precipitacije raznih mineralov, kot se to rado dogaja na mestih, kjer v akvarij kaplja apnena voda.

V akvarije bakterije pridejo bolj ali manj same, po tem, ko v akvarij postavimo živeče kamenje ali kak drug predmet, ki lahko predstavlja izvor bakterij. Naslednja stvar, ki jo moramo zagotoviti, je primerna infauna, ki rije po pesku in opravlja različne naloge. Nekatere živali jedo bakterije in praživali, druge rijejo po pesku in iščejo odmrle organske delce (detrit), alge in podobno, tretje pa so predatorji na ostale skupine. Predatorji so lahko generalisti, ali pa so izbirčne Metke in se prehranjujejo samo z eno ali nekaj vrstami določenih živali. S polnim repertoarjem živali zagotovimo, da se hrana reciklira.

Te živali lahko dobimo na več načinov, nekateri so bolj učinkoviti kot drugi.
Često se zgodi, da pridejo v pesek z vnosom živečega kamenja. Kvaliteta kamenja lahko zelo niha in redkokdaj se zgodi, da bo s kamenja prišlo veliko različnih živali, ki živijo v pesku. Živali, ki navadno živijo v pesku ne naseljujejo kamenja in obratno. To oviro pa lahko premostimo z vnosom kvalitetnega živečega peska, ki pa ga je, na žalost, za enkrat praktično nemogoče dobiti. Gre za tropski lagunski pesek, v katerem mrgoli “domačinov”. Znanstveniki so zabeležili astronomsko število živali na kvadratni meter – številke presegajo milijon posameznikov in stotine vrst. Vrste, ki jih najdemo v takem pesku, se razpenjajo čez več skupin živalskega sistema, med drugim majhne morske kumare, luknjičarke, bodičasti črvi, nitkarji, raki, školjke, če omenim samo bolj znane.

Poglejmo si hipotetičen primer koščka hrane, ki pade v akvarij.
Najverjetneje bo prvi organizem, ki ga bo zaužila, riba. Ta iz hrane pobere energijo, ostalo pa se izloči v obliki iztrebkov in amoniaka. Amoniak lahko direktno porabijo bakterije in alge, detrit (iztrebek) pa pade na skalo ali pesek, kjer ga napade več živali. Med njimi so razni rakci, bodičasti črvi, sipunkulidi, itd. Le ti večji osiromašen iztrebek predelajo v manjšega, iz njega poberejo spet nekaj energije, ostalo pa izvržejo kot iztrebek, ki je manjšega kalibra in popolnoma legalna hrana za korale. Večino iztrebkov pa spet pristane na kamenju oz. pesku, kjer so spet podvrženi še manjšim prebivalcem. Delo dokončajo bakterije. Na koncu imamo en kup sitih živali in še več hranil, ki pa jih je dobro čim prej odstraniti. Priljubljen je penilnik, ki je dokaj učinkovit pri odstranjevenju večjih molekul, rast makroalg je dober način, s katerim se lahko znebimo nitratov in fosfatov (in drugih elementov), zelo učinkovita pa je tudi relativno velika menjava vode.

Te živali je treba tudi direktno hraniti s čim bolj različno hrano, najbolje morskega izvora. Zaradi tega se DSB - ji v dovolj velikem refugiju ne odnesejo, ker večina ljudi le-tega ne hrani, poleg tega pa to predstavlja dodatno obremenitev za vodo (dvakrat več hranjenja).

S časoma v akvariju diverziteta živali v pesku, zaradi takšnih ali drugačnih vzrokov, pade, nakar moramo akvaristi ponovno zagotoviti novo “pošiljko” kvalitetnega živega peska. V Čezlužju obstaja več podjetij, ki se ukvarjajo z vzrejo raznih “živih peskov”, ki pa so le za prvo silo, saj ne vsebujejo toliko vrst kot pesek iz narave. V Evropi podobnega podjetja še nisem zasledil – je pa nekaj posameznikov, ki za velike denarce prodajajo nekaj podobnega, vendar še nisem bral poročil nobenega potrošnika, da bi lahko vsaj na grobo ocenil kvaliteto. Na pomoč lahko priskočijo tudi akvaristi. V Ameriki so že dvakrat organizirali “coast-to-coast” izmenjavo živečega peska, kar pa je lahko dokaj nevarna stvar, saj lahko vnesemo potencialne nadloge.

Ob priliki bi še rad izpostavil, da živeč pesek, ki ga lahko včasih zasledimo v trgovinah, ni primeren za štartanje/vzdrževanje DSB - ja, saj ne vsebuje organizmov, ki jih želimo. Bolj primeren je pesek iz zdravega akvarija, le-tega pa poberemo samo nekaj cm od vrha.
Prav tako odsvetujem uporabo oolitskega aragonitnega peska za postavitev DSB, saj so peščena zrna prevelika.

V akvarij je smiselno položiti od 10 do 15cm debelo plast peska. Večja debelina peska ponuja organizmom življensko okolje, prav tako pa omogoča, da se v zgornji plasti vrši nitrifikacija, ki zahteva pogoje, kjer je prisoten kisik. V tem procesu nastaja razvpiti nitrat NO3. Le-tega dovajajo živali z gibanjem (za dihanje, prehranjevanje). Prav tako pa dovajajo vodo, bogato s hranljivi, v nižje predele, kjer v okolju, kjer primanjkuje kisika, bakterije vršijo proces denitrifikacije, kjer se nitrat NO3 pretvarja v dušik N2, ki pa je v plinastem stanju.

Kako vemo, da DSB deluje? V nekaterih akvarijih so pogosti mehurčki, ki so vidni ob steklu. To sta verjetno plina kisik in dušik. Nekateri poročajo, da jim ob vklopu HQI svetil pesek začne “vreti” - izhajanje mehurčkov (kisik) se močno poveča, saj v pesku živi mnogo fotosintetskih organizmov. Mehurčki pa seveda niso zanesljiv indikator. V mojem akvariju jih skorajda ni. Najboljši indikator je padec amoniaka in posledično tudi nitrata. Bogat DSB bo imel na svoji površini več kupčkov in luknjic, ki so delo raznih organizmov.

Za zadovoljivo delovanje naj bo akvarij najmanj 200L, saj je pomembna površina peska. Prisoten je tudi “robni efekt”, ki onemogoči delovanje DSB - ja nekaj centimetrov od roba, kar je v majhnem akvariju lahko že kritično.

Kot peščeno osnovo sem uporabil najmanjšo granulacijo peska, kar sem ga našel (pod 0,2mm). Kupil sem kalcit (CaCO3 - Teraco) podjetja Calcit iz Stahovice nad Kamnikom. Dobro je, da imamo v mešanici čim več različnih velikosti. Iz grafa je razvidno, da dotična mešanica vsebuje tako pesek kot melj, pa tudi nekaj gline.

Pesek prodajajo v 50kg vrečah, za katero boste odšteli le nekaj tisočakov. Uporaben je tudi pesek za peskanje (SiO2), vendar z njim na žalost nimam izkušenj. Kolegi z ReefCentrala, ki uporabljajo kremenčev pesek, ne poročajo o nikakršnih problemih, ki bi jih lahko pripisali pesku. Nekateri trdijo, da kremenčev pesek ni primeren za morski akvarij, ker “napaja” kremenaste alge. Sam smatram kremenaste alge bolj kot zaveznike kot sovražnike zaradi vsaj dveh vzrokov. Če le-te v akvariju prevladujejo, pomeni, da bodo nitaste alge slabše uspevale, drugi plus pa se mi zdi ta, da diatomeje jedô domala vsi pašniški polži, ki so na voljo v hobiju – od Turbo, Trochus, Astraea, Neritina, Strombus, Cypraea, pa tudi drugi, ki so po mojem mnenju še bolj primerni, saj se često razmnožujejo tudi v naših posodah. Ti polži zastopajo rod Collonista, Stomatella in družino Columbellidae. Diatomeje so tudi na jedilniku raznih bodičastih črvov in rakcev, pa še kakšna skupina bi se našla. Z menoj bi se bolj ali manj strinjali Randy Holmes-Farley, Rob Toonen  in Craig Bingman.

DSB pa ima tudi svoje omejitve. Vsak, ki razmišlja o tej metodi, mora sam pretehtati, ali bo pripravljen skleniti nekaj kompromisov. Če primerjamo akvarije v Sloveniji, v večini prevladujejo akvariji z ribami in/ali koralami. Vedno več akvarijev vdeluje črpalke z večjimi pretoki, kar ustvarja v akvariju veliko kroženje vode. Zaradi visoke energije okolja se pesek dviga in imeli bi stalno peščeno nevihto, še posebej kjer tok zadane steklo in spodkopava pesek. Visoka sedimentacija povzroča motno vodo in slabšo rast koral, lahko pa tudi preprečuje naselitev peska z zaželjenimi organizmi.
DSB tudi ni primeren za akvarije, kjer je veliko rib in ostalih nevretenčarjev (naprimer morske zvezde, ki se zakopavajo v pesek, gobiji), ki se prehranjujejo z živalmi v sedimentu. Ker so le-te ključnega pomena pri reciklaži snovi, se na tak način efektivno zmanjša zmožnost predelave. Pogost je simptom “vonj gnilih jajc” (H2S).

Menim, da je DSB krasna metoda, vendar le za akvariste s “prefinjenim okusom”, katerim so v veselje tudi nekoliko drugačne živali. Osebno DSB za “klasični” akvarij odsvetujem.

Zahvaljujem se Marku Vrabcu za pomoč pri pisanju članka, Nataši Cvišič pa za lektoriranje mojega zmazka. Tiskarske in slovnične napake © Roman Luštrik 2005.

Roman Luštrik, v Vašah, 24.9.2005.

Viri:
http://www.advancedaquarist.com/issues/jan2003/feature.htm
http://www.reefs.org/library/article/r_toonen9.html
http://web.archive.org/web/20010818152335/www.animalnetwork.com/fish2/aqfm/2000/feb/features/1/default.asp
http://rshimek.com/reef/sediment.htm
http://reefkeeping.com/issues/2004-05/rs/index.htm
http://reefkeeping.com/issues/2004-06/rs/index.htm
http://reefkeeping.com/issues/2004-07/rs/index.htm
http://www.advancedaquarist.com/issues/april2003/chem.htm
http://www.reefs.org/library/article/r_toonen23.html
http://www.reefcentral.com/forums/showthread.php?s=&threadid=26193
http://www.reefkeeping.com/issues/2003-07/rs/
http://reefkeeping.com/issues/2005-08/rs/index.php

Vprašanja  so možna na forumu